Razmnoževanje koz

Razmnoževanje vsake živalske vrste je specifično. Posamezna živalska vrsta se mora prilagoditi ekosistemu v katerem živi. Pri tem je predvsem pomembno, da se število preživelih osebkov ohrani v določenem številu, da ne pride do prevelikega razmnoževanja oziroma do izumrtja živalske vrste.


Ravnotežje ali homeostaza je ključnega pomena za ohranitev različnih populacij v naravi in ohranitvi življenja na zemlji.


Populacije, ki jih je ustvaril človek, so povsem nekaj drugega. Človek je selekcioniral tiste vrste živali in tiste vrste lastnosti, ki jih je želel.


Najboljše pasme je razširil po celotnem planetu, čeprav marsikje pogoji reje niso ustrezni. Pri reji prežvekovalcev, usmerjenih v prirejo mleka, so na prvem mestu krave molznice, sledijo koze in ovce.


Pri reji koz so bili selekcijski cilji izredno različni, saj je od koz pričakoval tiste proizvode, ki jih je najbolj potreboval. Tako lahko naštejem nekaj najpomembnejših proizvodnih ciljev:

• količina prirejenega mleka in njegova vsebnost
• dnevni prirastki kozličkov
• poliestričnost pasem usmerjenih v prirejo mesa
•   preživetje v ekstremnih klimatskih razmerah
•   značilna obarvanost
•   kakovost dlake

Glede na kraj nastanka so nastale lokalne ali avtohtone pasme koz. Za avtohtone pasme koz je značilno, da so prilagojene kraju nastanka in v tem okolju dosegajo tudi najboljše rejske uspehe.


Koza je od vseh udomačenih živali za prirejo mleka zmožna dati največjo količino mleka na svojo maso. Količina namolzenega mleka v laktaciji je tudi do 20 krat večja od mase koze. Predvsem pa je pomembno, da so rastlinojede živali v največji meri odvisne od lokalne vegetacije.


Novorojeno potomstvo ima največ možnosti za preživetje, če se rodi v samem začetku vegetacijske sezone. Razmnoževanje  koz je močno prilagojeno lokalni vegetaciji. 


Pri selitvi avtohtone pasme iz kraja nastanka v drug kraj, je potrebno upoštevati čas prilagajanja. Ta čas je lahko različno dolg, lahko pride celo do tega, da se določene pasme sploh ne ali se le delno prilagodijo, zaradi česa je uspeh reje zelo skromen. Potrebnih je veliko več veterinarskih posegov za ohranitev zdravja in kondicije živali. 


Razmnoževanje domačih živali je lahko po naravni poti ali pa pod vplivom človeka – osemenjevanje. Osemenjevanje je veliko bolj higiensko, ob oplojevanju z osemenjevanjem se izognemo prenosu kužnih bolezni s samca na samico.


Pri samem parjenju domačih vrst živali opažamo dva zanimiva načina parjenja zaželeno parjenje in pa nezaželeno parjenje ali posilstvo. Pri zaželenem parjenju se samec in samica privlačita in si želita združitve, na nek način izbereta drug drugega.


Pri opazovanju koz je potrebno poudariti, da se živali obnašajo zelo specifično. Same priprave na parjenje se bistveno razlikujejo od drugih vrst domačih živali. 


Obnašanje kozla pred parjenjem : pred samim parjenjem je izrazita priprava kozlov in posledično koz na paritev. Predvsem kozli so tisti, ki s svojim obnašanjem postopoma izzivajo aktiviranje hormonov pri kozah. Pri večini evropskih pasem koz, razen pri burski pasmi (uvožena iz Južne Afrike), je parjenje izrazito sezonsko – v časa krajšanja dneva, torej po 15. avgustu. Kozli si začnejo urinirati v gobec, izločanje hormona testosterona se poveča. Nastane izredno ogaben – kozlov vonj, ki je posledica uriniranja v gobec in izločkov žlez lojnic, ki se nahajajo izza rogov. Le te žleze se v začetku sezone prska precej povečajo. Kozli se začnejo specifično oglašati. S tem ko držijo jezik med zobmi v  priprtem gobcu spuščajo glas, ki je podoben zadržanemu laježu psa. 

 
Slika 1
 

Ob uriniranju koze kozel okuša kozji urin, viha zgornjo ustnico in prha v zrak. Kozel med preskušanjem kozjega urina z Jakobsonovim organom zaznava estrogene hormone v njem, ki so v času estrusa v največji koncentraciji. Na ta način dobi dražljaj, ki ga še bolj vzpodbudi, da se tej kozi bolj posveti, kot drugim kozam v tropu. Koze v estrusu vonj kozla privlači kot najbolj priljubljen parfum.

Obnašanje koze pred parjenjem: estrus pri kozah sproži specifično obnašanje. Koze so nemirne, strižejo z ušesi in pogosto  meketajo. Vendar pa našteti znaki kažejo začetek estrusa. Šele drugi dan se pojavijo izraziti znaki pojatve: sramnica nabrekne, (pri nekaterih kozah bolj, pri drugih manj), postane rožnate barve in pojavi se prozoren sluzast izcedek iz sramnice. Dlake na repu so mokre od sluzi, ki se izloča iz sramnice in se zlepljajo. Našteti znaki so znamenje, da je koza v estrusu in da je ugoden čas za pripust. Do teh znakov pride tudi brez prisotnosti kozla, potrebno pa je poudariti, da so znaki ob prisotnosti kozla izrazitejši. 


Obnašanje med parjenjem - pripust : kozel se približa kozi in  jo ovohava po ledvenem delu in prisloni glavo na njeno lakotnico. Tako obmiruje kar nekaj časa. Koza, ki je v estrusu in je pripravljena na pripust, mu to dovoli. Nato hodi kozel okrog koze in jo rahlo suva s plečem od strani. Ob tem izmenično tolče s prednjima nogama ob tla. Gobca nima do konca zaprtega, jezik drži med zobmi oziroma mu moli iz gobca, oglaša se z zadržanim laježem. Penis mu nabrekne in dobi obliko puščice. Z gobcem kozo strastno masira po sramnici, velikokrat kozi sramnico poliže. Ko ugotovi, da bo koza stala, jo zaskoči in z iskalnimi gibi poskuša z glavico penisa zadeti vulvo. Po zadetku prodre penis skozi nožnico in vrat maternice, ki je v estrusu odprt, v maternico in v hipu ejakulira. Semenčice nato potujejo v smeri jajcevoda. V jajcevodu se nahaja jajčece, ki ga je jajcevod prestregel po ovulaciji. Sam skok je zelo hiter. Traja le nekaj sekund. Zato ga pa kozli radi ponavljajo, tudi do 20 krat na dan na isti kozi. Po zaskoku se koza usloči, nato pa se nekaj časa preteguje, da pride v normalno držo. Za oplojevanje koz ločimo  več vrst pripustov in osemenjevanje. Ker so načini pripuščanja različni bi za vsakega posebej povedal nekaj specifičnih karakteristik. 


Prost pripust : obnašanje koz in kozlov je zelo podobno obnašanju v naravi. Kozli se med sabo borijo za premoč, ki jim daje pravico zaskoka. Med njimi vlada velika konkurenca, borbe so nenehno prisotne. Običajno pripade ta čast najmočnejšemu kozlu v skupini, če ga seveda drugi ne prehitijo. Šibkejši kozli zaskočijo koze, če se jim le ponudi priložnost. Prihaja celo do tega, da se starejši plemenjaki borijo za prevlado, koze pa zaskočijo mlajši kozli. Koze se ob bližajočem estrusu držijo kozla, ki so si ga izbrale in si želijo biti stalno v njegovi bližini, ni nujno da je to najmočnejši kozel v skupini. 


Haremski pripust: pri haremskem pripustu moramo paziti na izbiro kvalitetnega plemenjaka in na ustrezno obremenitev. Kozli imajo zelo močno izražen spolni žar, tako da v sezoni prska niti ne jedo, ampak se izključno posvečajo kozam. Prevelika obremenitev lahko kozla tako izčrpa, da celo pogine. Pri haremskem pripustu beležimo preko 90 % uspešnih pripustov pri 6 tedenski skupni reji. Problem natančne analize je sezonska ali trajna jalovost koz. Ugotavljamo, da se nekatere koze v določenem letu ne oplodijo, tudi če so pripuščene. 


Pripust iz roke : je kontrolirani pripust znane koze pod znanega plemenjaka. Točno se ve za datum pripusta in tudi za pričakovani datum jaritve. Problematične so edino prvesnice, ki lahko jarijo tudi 2 tedna kasneje. Če kozo pripustimo prvi dan estrusa, je večina skokov (90 %) neuspešnih. Drugi dan estrusa z vidnimi znaki (prozoren izcedek iz sramnice, zlepljene dlake na repu, preneha meketati in striči z ušesi), je veliko ustreznejši za uspešen skok. Pri tem načinu pripuščanja lahko opazujemo živali med in po skoku. Pri tem ugotavljamo, da običajno po uspešnem skoku koza urinira.

Osemenjevanje koz : za odvzem semena in osemenjevanje odbirajo plemenske kozle z visoko plemensko vrednostjo. Sama tehnika osemenjevanja je zahtevnejša kot pri kravah, postopek je grob. Dosegamo komaj 50 % uspešnost oploditev po 1. osemenitvi.

Obnašanje v času brejosti:
Brejost pri kozah traja 150 dni. Zanimiva so odstopanja predvsem pri prvesnicah. Najpogosteje traja brejost pri prvesnicah daljši čas, tudi do 164  dni. Priprave na porod so zelo različne. Prvesnice so zelo nemirne in veliko meketajo. Predvsem koza, ki je sama, si želi človeške družbe. Čim bolj se bliža čas poroda, tem bolj so nemirne in tem bolj so glasne, če jih želimo pustiti same. Če je v tropu več brejih koz skupaj se običajno obnašajo bolj zadržano, razen posameznih najbolj socializiranih osebkov. Koze, ki so na rejca najbolj navezane, si njegovo prisotnost želijo tudi ob porodu. 


Obnašanje med porodom:
Začne se intenzivna priprava na sam porod. Koza išče primeren prostor, kjer bo lahko v miru jarila. Zelo pomembno je, da je pri tem dejanju ostale živali iz tropa ne vznemirjajo in nadlegujejo. Če je le možno, jo je potrebno zapreti v izoliran porodni boks, kjer bo v miru jarila in bo prve ure po porodu sama s svojimi mladiči. To je pomembno za ustvarjanje vezi mati-mladiči. Pri reji na pašniku, se breja koza zateče za kakšen grm, drevo ali kotanjo, kjer v miru in izolirana od tropa jari. 


Porod poteka v štirih fazah :
•   pripravljalna faza (1 do 3 ure) – živali so nemirne, meketajo in kopljejo po nastilu,
•   lažje kontrakcije – porodni krči,
•   odpiranje porodnih poti (mehčanje medeničnih vezi),
•   odtekanje porodne tekočine iz porodnega mehurja in sam porod. 


Od odtekanja porodne tekočine do konca poroda mine 1 do 1,5 ure, pri večjih gnezdih pa še nekaj dlje. Poporodna faza (očiščenje) traja še 1,5 ure. Novorojene kozličke takoj po rojstvu spravimo k sesanju. Izredno pomembno je, da dobijo mlezivo, z njim pa poleg prve hrane dobijo tudi zaščito za prvih 14 dni življenja, dokler sami ne razvijejo imunskega sistema. 


Obnašanje po porodu :
Po porodu so najpomembnejši prvi trenutki vzpostavljanja stikov med materjo in novorojenim mladičem. Mati koza začne lizati novorojenega kozlička pri glavi in ga osvobodi sluzi, ki ga obdaja. Ko mu poliže sluz z noska, sprosti nozdrvi, da lahko novorojenček samostojno zadiha. Sledi lizanje sluzi s celega telesa. Z lizanjem sluzi mati koza kozlička masira in s tem pospeši prekrvavitev. Zdravi in krepki kozlički se dokaj hitro po rojstvu postavijo na noge in začno iskati sesek. Mati koza jim pri tem pomaga in jih z glavo in gobcem usmerja v smeri seskov. Nato koza nadaljuje s porodom drugega in tretjega kozlička. V tem vmesnem času, po rojstvu prvega do drugega kozlička se lahko zgodi nepredviden dogodek. Ko začne koza s porodom drugega kozlička, lahko pride druga koza in iz radovednosti poliže ali celo vabi na sesanje prvorojenca. Takšno dejanje ima lahko usodne posledice za kozlička. Ker z nego druge koze novorojeni kozliček prevzame tuj vonj, ga njegova mati več ne sprejema za svojega. Zato je dobro kozo osamiti v porodnem boksu, kjer v miru jari in se vzpostavijo odnosi na relaciji koza – kozlički.

 
Slika 2
 

Drugi vzrok zavračanja kozličkov je mastitis. Zaradi bolečine seskov koza kozličkom ne pusti sesati lahko začasno (do ozdravitve mastitisa), ali trajno. V obeh primerih kozlički ne dobijo zadostne količine mleka, kar je predvsem v prvih dneh po rojstvu usodno.


Preglednica 1 :Število jaritev, rojenih, živorojenih, mrtvorojenih, odstavljenih, zavrženih in % zavrženih od živorojenih kozličkov v trop:


število jaritev

število rojenih

število

živorojenih

število mrtvorojenih

število odstavljenih

število zavrženih

% zavrženih od

živorojenih

28

48

44

4

44

5

11.36

 

Kakor je razvidno iz preglednice 1, je delež zavrženih kozličkov glede na število živorojenih dokaj nizek . Število odstavljenih kozličkov, je zaradi posega človeške roke (sesanje mleka s pomočjo cuclja) enako kot število živorojenih kozličkov. Če poskrbimo, da kozlički v prvih urah življenja dobijo mlezivo, so izredno odporni in prenesejo marsikatero preizkušnjo. Kozliček se zelo hitro nauči »krasti« mleko pri drugih kozah, predvsem pri tistih, ki so jarile enega kozlička in to mlajšega od njega.

 

    

Preglednica 2 :Število jaritev, rojenih, živorojenih, odstavljenih in zavrženih kozličkov posamezne koze:


Oznaka koze

število jaritev

število rojenih

število

živorojenih

število mrtvorojenih

število odstavljenih

število zavrženih

% zavrženih od živorojenih

A

3

6

6

0

6

2

33

B

3

5

5

0

5

0

0

C

4

8

5

3

5

0

0

Č

2

3

2

1

2

0

0

D

1

1

1

0

1

0

0

E

4

6

6

0

6

0

0

F

4

7

7

0

7

2

29

G

3

5

5

0

5

0

0

H

2

4

4

0

4

1

25

I

1

2

2

0

2

0

0

J

1

1

1

0

1

0

0

 

Iz preglednice 2 pa je razvidno, da se zavračanje kozličkov pojavlja pri istih materah in dosega dokaj visok delež od živorojenih kozličkov. Kot glavne vzroke zavračanja ugotavljamo :

 

·   tuji vonj,

·   mastitisi pred porodom,

·   mastitisi po porodu.

 

Zaradi tujega vonja mati koza kozlička trajno zavrže in ga nikoli več ne sprejme.


Mastitisi, ki nastopijo pred porodom, ob dotiku (sesanju) povzročajo kozam materam bolečino. Pri tem je potrebno molsti pred porodom in oboleli sesek pozdraviti. Če tega ne naredimo, nas isto delo čaka po porodu kozličkov, vendar pa bo ostal eden ali oba kozlička brez seska in seveda brez hrane. Brez posega človeka je v tem primeru zavrženi kozliček ali celo oba kozlička obsojen na pogin. Po ozdravitvi seska tudi izgine bolečina in običajno mati koza dovoli sesanje zavrženemu kozličku oziroma obema kozličkoma.


Mastitisi po porodu so v stresnih situacijah pogost pojav. Na samo zdravje koz ima največji vpliv hitra sprememba temperatur in prepih. Podobno kot pri mastitisih pred porodom, tudi mastitisi po porodu povzročajo ob dotiku kozam materam bolečino. Zaradi tega pogosto kozličkom ne dovolijo sesati, s tem pa se zdravstveno stanje seskov samo še poslabša. Lahko se celo zgodi, da koza na enega ali oba seska presuši in mladiči ostanejo brez hrane. Vtakem primeru je spet nujna prisotnost rejca, ki poskrbi za hrano kozličkov.  

 

Zakjučki :


  • Razmnoževanje koz je specifično. Pri kozah nastopi paritvena sezona s krajšanjem dneva – po 15. avgustu. Kozli izločajo močen vonj in s tem še dodatno vplivajo na intenzivnost estrusa. Poznamo več različnih načinov oplojevanja koz. Najboljši uspeh oploditve je pri haremskem in prostem pripustu. Pripust iz roke in osemenjevanje pa zahtevata precej rutine in odlično poznavanje pojatvenih znakov pri kozah.
  • Zavračanje kozličkov je prisotno v vsaki reji. Običajno zavračajo kozličke iste matere in to zaradi istih vzrokov. Najpogostejši vzrok zavračanja kozličkov je mastitis, ki lahko nastane pred ali po jaritvi. Zaradi bolečega občutka koza mladiču ne pusti sesati in ta ostane brez hrane. Zavrača ga lahko trajno ali pa le do ozdravitve mastitisa. Matere, ki kozličke stalno zavračajo,   je najbolj smiselno izločiti. Najmočnejši vzrok je tuji vonj kozlička, ki je zanj usoden. Kozlička, ki se navzame tujega vonja mati več ne sprejme.


Janez Lebar un.dipl.inž.kmet.